Rotary Club Bled RC Bled

Prva leta Rotary cluba Bled

Za dom in svet velja 15.junij 1991 kot dan uradne ustanovitve Rotary kluba Bled. Takrat je bil sončen dan. In na predvečer tega dne se je iz čolnov med meglico, ki je trepetala nad Blejskim jezerom, tkala radostna pesem skorajšnjih rotarijcev. Osmim glasovom zbora Ave so pritegnili potniki v čolnih. Ko so malo pred tem stali na trdih tleh ob cerkvici na Blejskem otoku, so bili prepričani v premočrtnost rotarijskih vrednot in ciljev. Na nihajočih čolnih pa so spoznali, da bo treba za udejanjanje teh vrednot in ciljev krepko zaveslati v valove nemirnega življenja.

Vendar zaveslali smo. Najprej v naslednji mesec, ki je zadišal po tveganju, možatosti in smodniku, mesec, ki je bil usoden za slovenski narod. Potem pa v naslednje mesece prvega uradnega rotarijskega leta, ob diskretni navzočnosti botrskega kluba iz Beljaka (Villach) in skrbni roki "očeta", častnega člana našega kluba Johanna Pontascha ter zavzetem vodstvu prvega predsednika Tomaža Thalerja - imenovanega tudi Toto.

To so začetni utrinki uradne zgodovine Rotary kluba Bled. Pred tem je njegova predzgodovina za bodoče člane ohranjena v zapiskih prvega predsednika, kjer beremo: "Sklep o ustanovitvi društva Rotary se je vršil v Gradu Podvin. Prisotni: Jambrek Peter, Pretnar Luka in Thaler F. Tomaž ... Sklep o ustanovitvi Rotary je bil 4.5.1990 ob 18.30 uri enoglasno sprejet." Sledijo kratke duhovite beležke o vsakem sestanku kluba v ustanavljanju vse do tedna, ko je bil izveden Charterfire. Po omenjenem slovesnem dogodku so vsak petek zvečer potekala srečanja v hotelu Grad Podvin, ki je postal in ostal - na pobudo prvega klubskega mojstra Luke Pretnarja - uradni sedež Rotary kluba Bled. Zagnanost članov se je kazala v številnih predavanjih, obisku koncertov in razstav in kar uspešnem zbiranju denarja za socialni program, namenjen prizadetim otrokom v Domu Matevža Langusa. Dejavnost kluba je popestrila družinsko in sosedsko razširjena vinska pokušanja na Primorskem, pa tudi lovska kanonada na vzhodu Slovenije.

Ko je bila po prvem letu uradnega delovanja kluba vrezana prva brazda, smo ob njej v prvem letu pod vodstvom "budnega" Janeza Bizjaka zaorali drugo. Iz petka, ki se je pogosto zavlekel v jutranje sobotne ure, smo prestavili redna klubska srečanja na torke. V drugem letu je nastopil čas ponovnega samospraševanja o smislu in poslanstvu kluba, čas prvih preizkušenj za člane in čas poglobljenih stikov s kontaktnim klubom Brixen v Italiji ter vzpostavitev stikov s kontaktnim klubom Kassel-Wiuillheimshoehe v Nemčiji.

Nekateri člani so se še posebej trudili s posredovanjem informacij o samostojni Sloveniji, njeni naravi in njenih ljudeh. Temu namenu je služila tudi odmevna prireditev v Podvinu, ki sta se je udeležila takratni predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar in predsednik Panevropskega gibanja, ki se zavzema za multikulturno Evropo Otto von Habsburg.

Tako usmerjeno delovanje kluba je potekalo tudi naslednje leto "pod taktirko" telesnega in zobnega zdravnika Marka Potočnika. Ob odprtosti v svet se je v tem obdobju pričela širiti ideja rotarijanstva iz Ljubljane in Bleda v druge slovenske kraje. Zato so se pojavili usklajevalni sestanki predsednikov slovenskih rotary klubov (Ljubljana, Bled, Maribor, Ljubljana-Emona, Portorož). Blejski klub pa se je še bolj zasidral na Gorenjskem, tako s pridobitvijo novih članov, kot s smelo zastavljenim srečanjem z župani gorenjskih občin ter vidnimi predstavniki gospodarskega in kulturnega življenja. Ob vsakotedenskih predavanjih in poslovnih urah so hitro tekli tedni in meseci, iztekajoči se v četrto rotarijsko leto našega kluba.

Četrto leto v katerem je funkcijo "primus inter pares" prevzel podpisani - je bilo namenjeno utrjevanju prijateljstva in poglabljanju povezav med klubi doma ter v tujini, zato se nismo lotevali velikih akcij javne narave, temveč smo iskali poti drug do drugega in do sosednjih klubov. To nam je kar uspevalo, saj smo v tem letu gostili zelo veliko rotarijancev iz vseh koncev sveta od Finske do Avstralije in od ZDA do Ukrajine; da niti ne omenjamo prijateljskih srečanj z Varaždinci, Kasselčani in Emonci ter naših obiskov v Beljaku, Wolsfbergu, Ljubljani in na Ptuju.

Za govorniškem¸pultom so se v tem letu zvrstila številna imena od Janeza Janše do dr. Kovača in dr. Mencingerja, pa tudi vsak član je predstavil kakšno temo iz svoje poklicne ali amaterske dejavnosti. Seveda ni izostal tradicionalni lov na fazane, že v jeseni 1994 leta pa se je večina članov kluba skupaj s prijatelji iz klubov Emona, Portoroža in Zagreb ogledala brežiški muzej ter "korajžno" prestala pokušnjo šampanjcev pri Isteniču. Z denarnim prispevkom smo podprli izvedbo opere "Medij", ki so jo uprizorili študentje Akademije za glasbo iz Ljubljane. Nekateri člani kluba smo si opero tudi ogledali ter ugotovili, da je sponzoriranje umetniških prireditev lahko zelo odmevna dejavnost rotarijcev. To smo potrdili še s skupinskim obiskom koncerta izraelske pevke, ki ga je v grobeljski cerkvici organiziral prijatelj iz ljubljanskega kluba Tomaž Bole. Ob začetku koledarskega leta 1995 so bile naše pomoči zopet deležni otroci v Domu Matevža Langusa, saj se tega doma in teh otrok spomnimo vsako leto.


Bine Igličar